Omemba: Evald Flisar

»Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.«

»Zbogom sonce.«

»Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.«

»Zbogom sonce je roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.«

»Čeprav sem večino svojega življenja preživel zunaj Balkana, sem se tukaj vedno počutil doma - med prijatelji. Prav zato mi nagrada pomeni še toliko več.«

»Flisar je razvil edinstveno, sodobno različico buildungsromana.«

»Ker pa v naši založbi že osem desetletij gradimo mostove med ljudmi, kulturami in jeziki, smo se odločili, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da prevajalcem in vsem, ki bi to radi postali, omogočimo dobre pogoje za delo.«

»S prevajalsko rezidenco prevajalcem nudimo prostor, v katerem lahko delajo. Prostor je navdihujoč, a hkrati dovolj odmaknjen od vsakdanjika, ki je poln telefonskih klicev in elektronskih sporočil.«

»Ob odprtju Sovretovega kabineta se je odvil tudi pogovor Martine Kafol z Mojco Širok, novinarko, pisateljico in dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima, ki je spregovorila o svojem življenju med Slovenijo in Italijo.«

»Ker pa v naši založbi že osem desetletij gradimo mostove med ljudmi, kulturami in jeziki, smo se odločili, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da prevajalcem in vsem, ki bi to radi postali, omogočimo dobre pogoje za delo.«

»S prevajalsko rezidenco prevajalcem nudimo prostor, v katerem lahko delajo. Prostor je navdihujoč, a hkrati dovolj odmaknjen od vsakdanjika, ki je poln telefonskih klicev in elektronskih sporočil.«

»Ob odprtju Sovretovega kabineta se je odvil tudi pogovor Martine Kafol z Mojco Širok, novinarko, pisateljico in dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima, ki je spregovorila o svojem življenju med Slovenijo in Italijo.«

»Iz drobne popotniške zgodbe, srečanja s tujim in neznanim, se je izvila lepota, ki jo nosimo v sebi, kamorkoli pobegnemo ali odpotujemo.«

»Esej se s spretno zastavljenima vsebino in formo zavrta v samo srž obravnavanega problema in se z neverjetno gibkostjo sprehodi po zgodovini človeške misli, mimogrede pa se pogumno razgleda še po sodobnem stanju različnih vej človeške vednosti.«

»Iz drobne popotniške zgodbe, srečanja s tujim in neznanim, se je izvila lepota, ki jo nosimo v sebi, kamorkoli pobegnemo ali odpotujemo.«

»Esej se s spretno zastavljenima vsebino in formo zavrta v samo srž obravnavanega problema in se z neverjetno gibkostjo sprehodi po zgodovini človeške misli, mimogrede pa se pogumno razgleda še po sodobnem stanju različnih vej človeške vednosti.«

»gospodovalnost močnejšega nad šibkejšim železna srajca, ki jo rado nosi čedalje več posameznikov.«

»Aino mu je bila v največjo duhovno oporo vsa leta njegove skladateljske kariere.«

»radijska igra za piščeta«

»Igra kaže dva primera, ki kot nasprotna pola sestavljata celoto.«

»Komedijski liki v svojem delovanju spominjajo na skoraj ponarodele like iz slovenske butalske komediografije.«

»To mestece moje mladosti se je zdaj spremenilo. Kadar pridem vanj, obstanem in strmim. Samotna hiša ob Krki, v kateri so tekla moja mlada leta, še stoji. Tuji obrazi se zdaj z oken ozirajo vame.«

»Te dogodivščine sem spisal za najboljši slovenski leposlovni list, ki mu je ime 'Gospodična Cizara'; škoda le, da ne smem povedati, kje, kedaj in kako da izhaja ta imenitni list.«

»Pestujem pajaca. Ni več tako bleščeče rdeč, postaral se je in njegovo bledo, resno lice je še bolj spakljivo, kot je bilo takrat, ko mi ga je prinesel oče.«

»V Božjem drevcu je dovolj pomembnih vprašanj, ki bridko zadevajo marsikoga. Tudi mene: božje drevce je zimzelena rastlina, odporna in bodeča, ne da se zlahka zlomiti …«

»Toda Evald Flisar ni mogel končati svojega govora ne tako ne drugače, kajti naslednji trenutek je odpovedalo ozvočenje. Iz večine ust se je izvil globok vzdih olajšanja.«

»Ko sem gledal Marilyn, si nisem mogel kaj, da ne bi občutil njenega razočaranja; ne zgolj zaradi njenega filmskega zakona, ampak tudi zaradi najinega zakona, zaradi nje same.«

»Zakaj obstajata trpljenje in ljubezen?«

»Tako so torej posedli v salonu. Beti je prinesla črno kavo; Feliks se je je obranil, rekoč da mu povzroča nemir in nespečnost. Sedel je s pol zadnjice, podoben preganjancu ali človeku, ki se mu mudi med pametnejše sogovornike.«

»Kar želi in pričakuje, so sopotniki, ki znajo misliti s svojo glavo.«